Škocjanske jame je narava ustvarjala s pomočjo vode, ki je pronicala skozi porozne materiale kraškega sveta. To je izjemno delo, ki se skozi generacije človeštva ves čas počasi spreminja. Skozi stoletja so geologi, jamarji, potapljači, biologi, klimatologi in mnogi drugi raziskovalci odkrivali skrivnosti, ki jih ponuja izjemni podzemni svet. Ta je v glavnem temačen in pogosto skrivnosten, vendar zato za mnoge še toliko bolj privlačen.
Podzemni potoki, reke, jezera in mnogi kraški pojavi, ki so nastajali skozi tisočletja, so danes pogosto urejeni tako, da si jih lahko ob blizu varno ogledajo turisti. Za običajne obiske ne potrebujete specialne opreme, le primerna oblačila in obutev. Čeprav so Škocjanske jame najverjetneje ena največjih stvaritev narave na celem planetu, pa je zanimivo, da je Postojnska jama v Sloveniji še celo bolj obiskana.
Škocjanske jame so poleg jam na mejnem pasu med Slovaško in Madžarsko (Slovaški in Aggteleški kras) ter Mamutskih jam in Carlsbad Caverns v ZDA edine jame, ki so vpisane v seznam svetovne dediščine kot podzemna znamenitost. Kot kulturni spomeniki so znane in zaščitene še jame Altamira v Španiji in poslikave v dolini Vézere v Franciji. Škocjanske jame so vključene tudi v ramsarsko konvencijo pod okriljem UNESCO, kot prvo podzemno mokrišče na svetu . Njihov naravni habitat vsebuje visoko specializirane in nekatere endemične vrste vodnih in kopenskih jamskih živali.
Celotno območje zaščitenega območja, pa tudi širše okolice z imenom Kras, ponuja svojevrstne kraške pojave, kot so jame, udornice, ponori, brezna, podzemne reke, stalaktiti, stalagmiti, kapniki, stebri, oboki, naravni mostovi, slapovi in jamski biseri – drobni kamenčki, ki jih je v sigast okras oblekla voda.
Nad celotnim območjem Regijskega parka Škocjanske jame, ki sicer zajema tudi celotno porečje reke Reke in je skupaj veliko okoli 450 km2, se dviguje 1796 metrov visok Snežnik. Reka teče do njega 55 kilometrov daleč. Gora, ki svojo belo snežno kapico pogosto nosi še pozno spomladi ali celo poleti. Ravno po Snežniški planoti poteka razvodnica, vode pa tako odtekajo na eno stran v reko Pivko in proti Črnemu morju, po drugi pa v reko Reko in proti Jadranskemu morju, ki je sicer v zračni liniji oddaljeno vsega dobrih 20 kilometrov. Odtod tudi ugoden vremenski vpliv, klima pa sorazmerno mila. Največ padavin je v jeseni, skozi celo leto pa v povprečju okoli 1400 mm. Najbolj suha sta poletna meseca, pa tudi januar. Tod pogosto piha srednje močan veter, včasih tudi burja, ki v bližnji Divači dosega hitrosti do 70km/h. Mediteranski vpliv se čuti in dobro skrbi za nekatere okoliške živalske vrste, tudi tiste malce bolj divje, kot sta plenilca volk in ris. V celotni dolini Reke gnezdijo nekatere sicer redke vrste ptic.
Škocjanske jame se uvrščajo med najznamenitejše jamske komplekse na svetu. Njihov pomen je bil že od nekdaj regionalen, na kar nakazujejo najdbe, ki so dokaz, da je bilo območje poseljeno že v mezolitiku, neolitiku, bronasti in železni dobi, v antiki, srednjem veku in tako vse do danes. Pisni viri o škocjanskih jamah segajo v čas okoli 150 let pred našim štetjem, ko jih je opisoval Pozidonij in Apameje, označene pa so na najstarejših tiskanih zemljevidih, ki prikazujejo te kraje, npr. na karti Kaziusa iz leta 1573.
Jame so ves čas raziskovali in uradno že leta 1819 odprli knjigo obiskovalcev. Za lažje obiskovanje, pa tudi kasnejše obsežnejše raziskovanje, so jamarji pogosto v živo skalo vklesavali poti in stopnišča, postavljali so brvi, mostičke in viseče poti širom po jamskem kompleksu, tudi po Veliki in Mali dolini. Nekatere izmed poti so prave mojstrovine, na primer Visoka pot z Mačjo brvjo, ki se vije 70 metrov nad Reko ali pa naprimer pot po stenah Hankejevega kanala do Mrtvega jezera. Danes so jame tudi električno osvetljene, preko reke Reke vodi 5 mostov, skozi jame so speljani kilometri poti, z dna Velike doline je speljano celo dvigalo.
Škocjanske jame niso samo čudovit pojav in stvaritev narave, ampak tudi prostori izjemnih dimenzij. Tako je brezno Okroglica globoko 115 metrov, Martelova dvorana meri kar 308 metrov in je v povprečju okoli 90 metrov široka (ponekod tudi prek 120), z najvišjo točko stropa pri neverjetnih 146 metrih! Tako je velikost te jame izjemnih 12.000 m2, prostornina celotne dvorane pa več kot 2 milijona m3. Dvoran je precej, povezuje pa jih ogromno število rovov. Martelova dvorana je sicer največja od vseh, vendar je zavidljivih dimenzij tudi Šumeča jama, z dolžino okoli 250 metrov in širino 80 metrov, Hankejev kanal pa se ponaša z višino skoraj 100 metrov. Vse te izjemne dimenzije so krive, da so že prvi poročevalci iz jam, v prvih desetletjih 19. stoletja večkrat zapisali, da velike jame lahko hkrati sprejmejo med 3.000 in 4.000 ljudi.
V Škocjanskih jamah se organizirajo tudi različni zanimivi dogodki, kot so razstave, delavnice, pohod ob ponoru Reke, dan parka in Škocjanski festival. Možen je tudi 2 kilometra dolg sprehod po učni poti Škocjan ali izvedba naravoslovne ekskurzije. Organizirani ogled Škocjanskih jam traja okoli ure in pol, a to je nepozabna ura in pol!